KOLEDAR 2O1O
Prva delavnica za otroke z Downovim sindromom na Planetu 47
V mesecu maju smo dobili prijazno povabilo na delavnico, na kateri bodo
otroci temo letnih časov poglobljeno obdelali zvočno, plesno in likovno.
Iz tega materiala bo nastal koledar, s katerim bo predstavljen Planet
47. Tako se bodo zbirala tudi sredstva. V astrološki delavnici se bodo
starši pogovarjali in posvetovali o možnostih poklicnih usmeritev, odkrivanja
talentov ter razvojnih možnostih. Prisotni bodo likovni, glasbeni in razvojni
strokovnjaki.
Tako smo se v soboto, 6. junija, odpravili v Koštabono, natančneje v zaselek Hrvatini. Polni pričakovanja smo se spustili po kolovozni poti do domačije Gaje, Alana in Vala, ki so za ta dan gostoljubno odprli vrata svojega doma in nas sprejeli, kot se za prave prijatelje spodobi, čeprav smo se z njimi srečali prvič.
Kot da neka nevidna roka prepleta misli, čustvovanja, nas povezuje. Naši otroci, naši "downčki", so tudi nas naučili zaznavati pozitivne vibracije in ozračje je bilo nabito z neko posebno energijo, zaradi katere so se tudi oblaki umaknili, in posijalo je sonce.
Po dvorišču sta že raziskovala Tim in Val, hkrati z nami je prišla Eva. Iz kuhinje je že omamno dišalo, iz zgornje etaže so prihajali zvoki violine, harmonike, klavirja. Čakal nas je zajtrk in polne košare slastnih češenj. Prišli sta najmlajši udeleženki, Ajda in Neli, ki nista zapustili maminih naročij, sta pa veselo opazovali dogajanje okrog njiju. Kako ju je bila vesela Eva!
Z malce zamude so se pripeljali še Gorenjci, Luka, Matic, Tanja, Ines, Domen, še malo kasneje pa mala Mia. Starši smo že prijetno kramljali, ko je Gaja "tavelike" pospremila v prostor, kjer sta jih čakala prisrčna glasbenika. Glasba, ki so jo poslušali, je bila osnova za slike, ki so jih kasneje ustvarjali z velikim užitkom. Potem so bili na vrsti še najmlajši, ki so s svojimi drobnimi prstki ustvarili prve umetnine na manjših platnih. Medtem je na dvorišču teta Vilina že mesila slano testo, pomočnikov ji ni manjkalo. Ko pa so umešali še barve, je imela domišljija prosto pot. Nastajali so piškoti vseh vrst in oblik, košarice, rožice … Tudi Ines je uživala pri gnetenju in prijemanju mehke mase, voziček ni bil ovira.
Otroci so bili tako zaposleni, da jim hrana še na misel ni prišla. Starši pa smo le pogledovali proti kuhinji, saj so bile vonjave vse močnejše in kaj kmalu so se pogledom pridružili tudi otroci. Prijazna teta Ida nam je kmalu postregla z izvrstnimi testeninami in pohvalila vse pridne pomočnike, ki so ji pomagali. Ves čas sem imela občutek, kot da smo v nekem drugem svetu, kjer so vsi prijazni, otroci srečni, odrasli umirjeni, kjer je ena sama radost. Ves dan ni bilo slišati glasne besede, joka, čeprav je bilo skupaj toliko različnih ljudi. Pa nisem sanjala, to je resničnost, ki jo v vsakdanjem življenju tako pogrešamo. Ne smem pozabiti razgovorov v astrološki pisarni, ki so nam vlili upanje in potrdili, da smo starši na pravi poti.
Toda čas je tekel in odpravili smo se v prostore stare šole v Koštaboni. V dvoranici s pravim odrom smo obesili vse risbe, ki so nastale ta dan, in tudi tiste, ki so bile narejene v Kranju pod skrbnim mentorstvom gospe Ferengje. Samo še mize smo pogrnili in na eno postavili izdelke iz slanega testa, na drugo pa slastne prigrizke, in obiskovalci so napolnili dvorano.
Z nestrpnostjo smo pričakovali kulturni program. In imeli smo kaj videti in slišati! Odlično igranje Domna in Matica na klavirski harmoniki. Za plesne točke Eve in Luka pa nimam besed. To morate videti, občutiti. Tega žara se ne da opisati. To je neizmerna radost, da lahko izraziš tisto, kar nosiš v sebi, kar čutiš, in to posreduješ drugim, pa čeprav imaš kromosom viška. Bravo Eva, bravo Luka! Pri plesu na temo Romea in Julije so se ta čustva tako prenesla na gledalce, da so solze kar same polzele po licih. To je to! Pustimo čustvom na plano.
Po tako preživetem dnevu začneš spet verjeti v tisto dobro v ljudeh. To soboto sem jih veliko spoznala in tega sem neizmerno vesela. Nikoli pa tega ne bi doživeli, če ne bi imeli Roka, ki nam tolikokrat polepša življenje, saj je s tem dodatnim kromosomom neizčrpen vir topline, neposrednosti. Tudi naši otroci imajo pluse in minuse, vendar imajo premalo možnosti, da izrazijo in pokažejo pozitivne lastnosti, zato jim dajmo možnost in jim pomagajmo, spodbujajmo jih. Vsi se želimo v življenju dokazati in za vse velja, kar je napisala Asta Malavašič: "Hočem, da sem, hočem, da nekaj ostane."
Otroci z Downovim sindromom se rojevajo, še se bodo rojevali. Staršem polagam na dušo, naj se ne ustrašijo. A. P. Kezele je zapisal: "To so OTROCI SONCA, ki nas naučijo sočutja, dajanja, resnice, radosti in brezpogojne ljubezni." Ali si lahko želimo še več?
Star pregovor pravi, da se po jutru dan pozna, in prvo jutro Planeta
47 je bilo tako, da bo dan prav gotovo sončen.
Gaja, Alan, Val in vsi vaši topli ljudje, prisrčna hvala, bilo je nepozabno.
Veselimo se naslednjih srečanj!
Rok, Janko in Ida Slapšak, Krško, 7. junij 2009